VDSS sodba Pdp 877/2013

Jedro

Tožnik je nepooblaščeno prevzel službeno vozilo in se z njim odpeljal po neslužbenih opravkih. To je storil neupravičeno, saj ni imel potnega naloga in brez vednosti skrbnika vozila. S tem je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 6. 2. 2013 je nezakonita in se kot taka odpravi. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo 9. 3. 2013 in še vedno traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga vključno prvi dan po prenehanju delovnega razmerja prijaviti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje izdati plačilne liste in obračunati in izplačati plačo in druge izpadle dohodke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za plačo preteklega meseca) dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo“ (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Tožena stranka je tožnika dne 10. 9. 2012 pisno opozorila v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR zaradi kršitve, storjene 3. 9. 2012, ki jo je storil v času bolniškega staleža za nego družinskega člana, s tem ko je ob 20.09 uri nepooblaščeno vstopil v poslovno stavbo tožene stranke, v pisarni vzel ključe službenega vozila in se ob 20.13 uri odpeljal, vrnil pa ob 21.13 uri, po prevoženih 6,5 km in poškodovanim zadnjim odbijačem na levi strani. Tožnik je izpovedal, da je v času prve kršitve imel osebne težave, dejanje je obžaloval, obljubil da tega ne bo ponovil in da se bo zdravil. Kršitev je storil pod vplivom tablet in alkohola, zaradi česar se je zdravil in se še zdravi pri psihiatru. Za kršitev ni imel nobenega razloga in se navedenega sploh ni zavedal. Pri presoji utemeljenosti pisnega opozorila sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 285. člena ZPP, saj bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva, glede na izpoved tožnika v zvezi z njegovo prištevnostjo, pozvati k dopolnitvi tožbenih navedb in predložitvi dokazil. Zaradi kršitve 285. člena ZPP dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva, da je bil tožnik v času prve kršitve, za katero je bil pisno opozorjen, tudi prišteven. Iz zagovora delavca izhaja, da se še vedno zdravi, iz mnenja sindikata pa, da je tožnik še vedno v težkem osebnem obdobju, zato se postavlja vprašanje, ali je bil v času druge kršitve prišteven. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. Ker je prištevnost delavca in s tem v zvezi krivda za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, odločilno dejstvo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku ni bila dokazana krivda, posledično pa ni dokazan utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka ni predlagala zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke v dokaz, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj z zaslišanjem prič A.A. in B.B. zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, saj priči nimata nobenih pooblastil v zvezi s sklepanjem in prenehanjem pogodb o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter dodaja, da tožnik v pritožbenem postopku predlaga nove dokaze in navaja nova dejstva, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni navajal. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del (odločitev o stroških postopka tožene stranke ni predmet pritožbe) sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Ugotovilo je, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožniku 10. 9. 2012, utemeljeno, da je tožena stranka tožniku pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogočila zagovor, da je bil razlog za to odpoved utemeljen, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba in da je bila ta podana tudi v roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja (in jih zato ne ponavlja), v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožnik v pritožbi navaja, da je v času prve kršitve dne 3. 9. 2012 imel osebne težave, dejanje je obžaloval in se začel zdraviti. V zagovoru v postopku ponovne kršitve je izpovedal, da je prvo kršitev storil pod vplivom tablet in alkohola, zaradi česar se je zdravil in se še zdravi. Zato izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika pozvati k dopolnitvi tožbenih navedb. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil tožnik času prve kršitve prišteven. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe 285. člena ZPP. Po citirani zakonski določbi mora sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika opozoriti na dopolnitev tožbenih navedb in predložitvi dokazov. Materialno procesno vodstvo, ki ga ureja 285. člen ZPP, ni bilo potrebno, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s prištevnostjo v času storitve kršitev delovnih obveznosti ni podal nobenih navedb, tako da ni bilo potrebe po njihovi dopolnitvi. Namen določila iz 285. člena ZPP ni v tem, da bi moralo sodišče stranko pozivati k navedbi takšnih dejstev, na podlagi katerih bo lahko v pravdi odločeno v njegovo korist. Tožnik je le zatrjeval, da se v času prve kršitve (3. 9. 2012) ni zavedal svojega ravnanja, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je imel v času kršitve osebne težave. Tudi glede kršitve z dne 13. 1. 2013 tožnik ni zatrjeval, da se ni zavedal svojega ravnanja oziroma da ni bil prišteven. Glede na to zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre dejansko za pritožbene novote, ki jih tožnik v pritožbenem postopku ne more uveljavljati. Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma priložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila tožene stranke z dne 3. 9. 2012, v katerem je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 3. 9. 2012 v času upravičene odsotnosti z dela za nego otroka v pisarni oddelka za priključke vzel ključe službenega vozila, odpeljal vozilo, prevozil 6,5 km in nato vozilo, poškodovano na zadnjem odbijaču, vrnil.

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da je dne 13. 1. 2013 nepooblaščeno prevzel službeno vozilo, se z njim odpeljal na naslov svojega stalnega bivališča, nato še na naslov C. cesta 14, nato se je odpeljal v Italijo ter nato še na naslov E. ulica v D.. To je storil neupravičeno, saj je imel potni nalog za 14. 1. 2013, vozilo pa je prevzel v nedeljo in se z njim odpeljal po neslužbenih opravkih, brez vednosti skrbnika vozila. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev. V zvezi z očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za ravnanje tožnika dne 13. 1. 2013 niso obstajali utemeljeni razlogi. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnik je kljub predhodnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ponovno storil celo istovrstno kršitev. Zato je bil ob ponovni podobni kršitvi (ki ju je tožnik storil) v krajšem časovnem obdobju, utemeljen zaključek, da so bili ob tožnikovi kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker je kršitev onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ker ni zaslišalo direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so odnosi med strankama tako porušeni, da onemogočajo nadaljevanje dela. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta bila tožniku nadrejena delavca, zato ni potrebno zaslišanje direktorja tožene stranke, katerega zaslišanje ni niti predlagala nobena od pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo krije sama (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

23.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1045/2008
• VDSS sodba in sklep Pdp 1054/2010
• VDSS sodba Pdp 730/2013